»Zlo je,, zlo; ne vem ti še reči prave.« »Pomagaj; umétalna si, vse te hvali ‒ kolikor hočeš ti dam, vse življenje ti bom hvaležen!« je s preklanim in drhtečim glasom moledoval ponosni mož, ki sicer nikoli ni brusil nobenega praga, da bi koga kaj prosil. Vešči je zaupanje bilo všeč, važno se je zagledala v tla.