»Zdaj pa bo,« je dejala kakor sama sebi, »odjuga bo.« Vaščani so stopicali okoli vogalov lesenih, nizkih, s slamo kritih koč in plaho pod streho podili bosopeto otročad, ki je tiščala na plano; véšča je tu, bali so se, da otrokom ne bi nakanila urokov. Tudi jo je gledal po strani in izpod klobuka, ni se je upal kar naravnost vprašati, kaj misli o ženini bolezni.