je vzdihnila in se ozrla po možu. A njemu so se ustnice zatresle, oči pobesile ‒ bledica, kakršna trene po bukovju, če mu piš vetra obrne listje, ga je oblila. je v leseni skledici prinesla tiste zavrelice, véšča je bolnici z levico privzdignila glavo in ji z desnico nudila priskutne pijače; potlej ji je na čelo položila obe roki, se ji srepo zagledala v oči in ji čez čas rekla počasi in veleče: »In zdaj ... zaspi ... trdno ... spi ... do jutri osorej!«