Bila je stara, vsa guzasta in tenka kakor kol iz plota, vendar živa in urna. Rumenkljati, bradavičasti in kakor suha drobnica na peči sfrknjeni obraz se ji je sklonil nad in ni trenil z nobenim živcem. Opazovala, otipavala jo je véšče in izpraševala dolgo, potlej se je zravnala in zasukala kakor vrtavka, se spet sklonila in jo zagovorila: »Otrôk, pojdi na kost, s kosti na meso, z mesa na dlako, z dlake na trato in pojdi devet komolcev pod trato ‒ tam ostani, nikoli več se ne!«