je gospoda pustil pri uljnjaku in šel med njive po vsaj trohico miru in tolažbe. O, polje že živi, zemlja v naročju greje kali in puhti iz kadečih se krajev, nad njimi migota sonce in topi komaj vidne meglice, zrak je že vonjiv, topel ‒ ljuba pomlad, kako si lepa, dobra! Po cesti je pridirjal sèl in gospodu izročil pisan list.