si je v deževnici pod kapom prala lase, da je do leta osorej glava ne bi bolela. Kakor gosti in kakor ovsen otep svetli lasje so se ji v mokrih predenih usipali do podpasa, vanje se je lovila, ki se je pravkar užigala, z njih drsela po rosi na vrtu, se višala in oznanjala vsej soseski, kako čudovito lepe lase ima tale; hlapec je iz hleva na vodo gnal konje, da bi se napojili še pred sončnim vzhodom in tako za to leto obvarovali konjskih bolezni. »Saj res, veliki petek je,« je razumel in hlapca in se nameril k čebelam; spotoma se je tudi sam spomnil šege in rekel hlapcu: »Nihče naj ne hodi orat, zemlja je danes mrtva; tudi živina ne sme delati ta dan.«