Vsak je kar pred vežó razložil obutev in usnje, železne vile in kopače, motike in rovnice, lopate in, sekire in nože, kose, srpe, vejnike in vinjake, sekala in tolkala, burkle in grablje ‒ ves Šentvid je bil sejmar, vpil je in hvalil, kar je čez zimo pripravil za prodaj.
V kotu nasproti cerkvenega stopnišča so si mazači in glumači postavili šotore. Mazač v dolgi črni halji učenega zdravnika in s šilnatim črnim klobukom na glavi je kričal: »Le sèm, kogar zob hudo boli: skoraj brez bolečin mu ga izderem do korenin!«