»Saj boš okrevala, prav kmalu boš shodila, le upaj, veruj ‒ baba z Dolge njive je neki posebno umétalna in zvedena.« se je po sili nasmehnila: njegova kocmasta brada jo je na licu in vratu in njegova ljubezen ji je bila zlata sreča tudi v nesrečni bolezni. »Bolj bi zaupala menihu,« se je domislila z upanjem.