Smejal se je Obličan in zbadljivo gledal, pleča so se mu stresala v tihem smehu. Ponosni mu je napol obrnil hrbet in rekel z lahkim zamahom, vsako besedo povdarjajoč: »Na Trlepovini ni prostora za osebenjake! Amen.« In je krenil po razoru kakor bi hotel še kdovekaj premišljati.