»No, le čakaj, predrzno, srborito fante!« Iztežka je vstal izza mize, kakor bi se bil šele v tej bridki uri postaral za vso dobo, ki jo je dozdaj tajil bližajoči se starosti in jo premagoval s trdno voljo in s ponosno samozavestjo. Potrt in molčeč, z drsajočimi koraki je zapustil preplašeno.