Vonj sveže, v ginljivi vdanosti spočenjajoče zemlje je dehtel proti nebu kakor nekdaj z žgavnega oltarja poštenega in Bogu ljubega pastirja Abeljna, krepak in čist vonj, ta najprijetnejša, najmanj vsiljiva dišava. »Sveti križ božji ‒ da bi srečno rastlo!« je sklenil gospodar in se zadovoljno razgledal po ravni njivi. »Na zvratéh še malo prikopajta važe, da lahko kakšno bučo vsadimo.«