»No, Bog vas obvari, pa dobro in kmalu ozdravite ‒ jaz pojdem,« je dejal, kakor ne bi hotel žaliti, da jih zapušča, ko je videl veliko njihovo trpljenje. Bolniki so iznenadeni strmeli vanj, oznojene glave so se molče privzdigovale in so se obračale za njim, a njihove oči so se zasajale, kakor bi ga hotele zadržati. Na pragu ga je srečala brhka bolničarka in je sklenila debele roke v začudenju in usmiljenju: »Ampak, gospod: če bi se vam obrnilo na slabše, kar brž pridite, da ne bo prepozno!«