Neka čudna, še ne občutena vdanost ga je omamila, da je zamahnil v zmedenih mislih in je zaspal. Ko pa se je zbudil sredi trdne noči, mu je zaplala v srcu radostna misel; poigral se je z njo in je moško odločil: Domu, v dolino temeniško, pa naj bo kakorkoli! »Zdaj je še mogoče; če pa še dolgo polegam, najbrž ne bom več mogel.«