Solnce je v širokem pramenu teklo skozi velika okna in polnilo belo sobo s prijetno toplino. Mesto je šumelo, tvorniške sirene so zategnjeno vpile, vozovi so grmeli po kamenitih cestah, od nekje je privriskal vlak. Bolniki so molčali in so prisluškovali znanim glasovom lepega življenja; še vzdihniti si ni nihče upal, da ne bi preslišal, po čemer je tako hrepenelo nemirno srce.