Ko sta sedela tesno drug ob drugem na udobni klopici v mračni senci košatega kostanja in skrita za gostim grmom dehtečega, sta se opajala z nenadno radostjo lepega svidenja. »Vse, kar sem zakrivil nehoté in nevedé, da si me zavrgla, hočem popraviti s kesom in z ljubeznijo, kakršne ni zmožen nihče več na svetu! Ampak brez tebe, sladka moja Marijica, glej, ne morem živeti!