Pojdiva v ‚Ljudski vrt’, če ti je prav.« »Pojdiva, pojdiva, prosim,« je hvaležno soglašala, ker je bila vesela njegove obzirnosti.
Ko sta sedela tesno drug ob drugem na udobni klopici v mračni senci košatega kostanja in skrita za gostim grmom dehtečega, sta se opajala z nenadno radostjo lepega svidenja.