»!« je dihnila in se je nasmehnila s toliko nežnostjo v naglasu, da jo je radostni mladenič hlepeče popadel za drobno roko, jo stiskal in ljubeče božal s svojimi drgetajočimi prsti kakor po dolgem času najden ljub in drag predmet. »Tukaj ne moreva govoriti. Pojdiva v ‚Ljudski vrt’, če ti je prav.«