V svoji samičji ničemurnosti se ni mogla domisliti, da bi se utegnil tudi Francè ukvarjati s podobnimi mislimi. A če jo je že hotela skrivna misel poščegetati v rahlem spominu, se je naglo pomirila v tihem upanju, da dobrega Franceta in njegove okorne neizkušenosti taki pomisleki gotovo ne dosezajo, ker v njegovem srcu previsoko in preglasno odmeva velika pesem uresničene ljubezni. Ali zmota in slepota ženske ničemurnosti in površnosti sta varali ubogo, dokler ni kar naenkrat opazila, kako popolnoma drugačno postaja Francetovo vedenje.