Na to sijajno zmago je bila ponosna še posebno zato, ker je bila s trepetajočo radostjo videla, da še ni imela prednice. V svoji samičji ničemurnosti se ni mogla domisliti, da bi se utegnil tudi Francè ukvarjati s podobnimi mislimi. A če jo je že hotela skrivna misel poščegetati v rahlem spominu, se je naglo pomirila v tihem upanju, da dobrega Franceta in njegove okorne neizkušenosti taki pomisleki gotovo ne dosezajo, ker v njegovem srcu previsoko in preglasno odmeva velika pesem uresničene ljubezni.