Domišljija se mu je predramila in je široko zakrilila v srečno deželo bdečih sanj. Kako krasna si, zaželjena Adrija, koprnenj polna in otožnih sanj in spominov, ‒ kakor ogromna solza božje ginjenosti se zdiš, poezije polno, morje širno! Kdo bi te pozabil, bolečina naša, ki si nam kakor zdravje bolniku!