»Tako si blag in dober ‒ a jaz, jaz ne zaslužim tvoje ljubezni,« se mu je drhte privijala. »Zaslužiš, dušica, zaslužiš, da bi strgal solnce z neba in bi ti ga položil v naročje, ker, glej, lepa luna pada pred teboj iz obupa v, in vse mile zvezde žalostno zatemnevajo pred čistim sijajem tvojih krasnih oči ‒!« »Ne, ne, Francè,« je drhtela in se mu še tesneje privijala, kakor mačica, ki se boji, da bi jo odpodili po naveličanem milovanju.