Ko pa se je sklonil k njej, so se ji smejale poredne Emilove oči.
In čim dalje so jo gledale, tem strašnejše so postajale, dokler se ji ni režala v lice ona prvotna strašna morska pošast ... V nemi grozi bi bila rada zakričala, a razdalja med njo in velikanom je začela rasti, dokler se pošast ni začela pogrezati v valove, in ni nazadnje samo njeno strašno oko gledalo iz vode in jo priklepalo kakor s sto vezmi, da se ni mogla premekniti. 4.