Okoli doline so si podajali roke nizki, potlačeni grički, opasani s temnimi in posejani z belimi vinskimi hrami. Iz hoste so se drobili gostoleči spevi nemotene radosti, z griča na grič so se lovili prešerni vriski, in iz vse doline je kipela v solnčnem sijaju proti jasnemu nebu ena sama prava, soglasna pesem. Hodila je ob potoku in je metala vanj travniške, ki so se nekaj časa vrtele in sukale v komaj vidnih vrtinčkih, kakor bi se ne bile mogle ločiti s svoje rodne grude, potem pa so premagane, v veliki naglici in obupane odbrzele v neizmerno daljo.