Ta kes je bil tako globok in popoln, da je gotovo zbrisal vsaj največje madeže z njene prečuvstvene duše. »O Francè, duša učena, zakaj si malodušno omahoval in dvomil, zakaj nisi marveč moško iztegnil roke, ko je bila še vesela in čista pomlad v mojem srcu? Zdaj beži, da si ne umažeš svetlih vzorov in ne umrješ z njimi vred na strašnem pogorišču mojega razdejanja!«