V teh kratkih hipih je spoznavala z grenkim kesom v otožnem srcu, da niti vredna ni pohlevnega dijakovega oboževanja; saj bi že dih njenih v tolikem grehu kaljenih usten omadeževal prečisto ljubezen poštenega siromaka. Ta kes je bil tako globok in popoln, da je gotovo zbrisal vsaj največje madeže z njene prečuvstvene duše. »O Francè, duša učena, zakaj si malodušno omahoval in dvomil, zakaj nisi marveč moško iztegnil roke, ko je bila še vesela in čista pomlad v mojem srcu?