Ko se je zvečerilo in je zapehnila težka hrastova vrata, ji je bilo strašno samotno in puščobno. Oplašena od silne tesnobe se je naslonila ob ozko, malo okno in je strmela v jasno poletno noč. Vsi spomini lepe, nedolžne in čiste mladosti so šli mimo nje, vse davne, neizpolnjene želje so vstajale iz svojih preranih grobov in so jo molče obiskovale ...