‒ Vse je bilo lepo, vse je bilo mirno, vse je bilo tiho in domače, a z gosto brajdo opletena in v prekrasni vinograd posajena zidanica čudežno prijazen in mil domek, ‒ ali notranje tolažbe, blage zadovoljnosti in mirne vesti vendarle ni mogla najti v beli, čisti hišici; kajti česarkoli se je doteknila, kamorkoli je pogledala, če je stopila v malo, svetlo visokonadzemno sobico, od povsod je sikal vanjo spomin greha, silnega, težkega greha... Ko se je zvečerilo in je zapehnila težka hrastova vrata, ji je bilo strašno samotno in puščobno.