je že hotel prikimati, tudi zato, da bi rešil iz zadrege ljudomilega starčka, a se ni upal. »Vsi bi se mi smejali; morda bi potem še umrl, ko niti bolan nisem kaj posebno.« Duhovnik pa se kljub svojemu neuspehu smehlja in počasi drsa proti vratom, kakor bi čakal, ali se kdo morda vendar ne premisli še.