V spanju je glasno smrčal in težko sanjal o svoji pasijonski poti, na kateri je tolikrat padel pod križem svojega izgubljenega življenja. »Matildka ‒, oče ... kakšen oče ‒,« je godrnjal vso noč in se je prebudil šele, ko ga je dodobra prepeklo jutranje solnce. »Škoda ‒ zdajle bi bili dobri tisti dve kronici!« si je pretegnil odrevenele ude in strašno žejen je bil.