Ne predolga pot ga je vodila med ravnimi njivami, dihajočimi v opojnem vzduhu prašečega se klasja in pisanega poljskega cvetja, toliko lepšega in za oči prijetnejšega, ker se vsako leto prenavlja in pomlaja, v vsaki letni dobi odeva v nove svoje prečiste barve. ‒ Široko polje je plalo v dolgih dihih, valovito se bočilo v razširjenih utripih in se zdelo kakor površina prijaznega jezera, v katerem odsevajo vse milijonske lepote visokega, blagoslovljenega neba. Počasi in zamišljen je korakal popotnik, ki ga je zanašalo malo v desno, malo v levo kolovoznico zelenega pota.