Daj zato malo boljega, da se raje vrnem, če Bog da.« In nabrž si je privezal dušo, pograbil za culo in stopil proti Grmu. Ne predolga pot ga je vodila med ravnimi njivami, dihajočimi v opojnem vzduhu prašečega se klasja in pisanega poljskega cvetja, toliko lepšega in za oči prijetnejšega, ker se vsako leto prenavlja in pomlaja, v vsaki letni dobi odeva v nove svoje prečiste barve.