Ampak je bil v tistem razpoloženju, ko se človeku jezik razveže na vseh vozlih, da mu besede kar skokoma vro iz najglobljega spomina, ker ga prevzema globoko čuvstvo prijetnobolestnega in mehkega razkošja in pokojne vesti kakor svetnika, ki se zamakne v svojo notranjost in samo v duhu gledano lepoto. »Takrat,« je spet začel, »je bila na Grmu šivilja, lepa ko solnce po deževnih dnevih. Pa kaj bi ti pravil, saj je nisi poznal.