Za doto V rebri za vasjo po pasje čepi žganjarna in mrko kakor lisičina v globoki hosti gleda v dolino temeniško, vso smejočo se od pisanih travnikov in na široko raztegnjenih njiv. Na obeh pobočjih se belijo čedne vasi, zavite v prostrane sadne vrtove, a po sredi doline polzi mlada Temenica, potegnjena kakor vesel klicaj v prešerni pesmi. Ko se zmrači, hitijo navkreber možakarji trudnih in zapitih obrazov; za mejo in skrivaj se prihuljeno plazijo komaj dorasli fantalini; včasih smukne pod okajene podboje tudi ženska.