Vsi pogledi so ga tiščali na sedež, nihče ni spregovoril besedice. Nazadnje se je odločil in se je začel počasi slačiti, kakor bi se hotel še premisliti in morda kar pobegniti iz te čudne sobe. Žareče oči pa so ga venomer držale in so ga popustile samo, ko so se bolniki začeli suho in brezuspešno odkašljevati.