Njena materinska žalost je bila tako neponarejena in prava, da se je žena začela smiliti tudi tistim, ki so bili dozdaj kaj hudi nanjo. Kakor burja je vihrala k možu, ki si je bil že kdaj osvojil njeno posebno naklonjenost »Kakor se prosi, te prosim: Posodi mi za pot, da pojdem za otrokoma!« »Nimam.«