je bilo kakor bi poslušala fantovsko pesem, ki hrepeneče drhti sredi tihe vasi in orí v svetlo noč srebrne mesečine. In prav tam nekje v pozabljenem kotičku njenega neutešljivega srca jo je kljunil spomin davno, davno odsanjanih sanj. O, lepa noč, tiha in mehka noč je bila, ko ji je prvikrat zaplala vroča kri, Kako se je bila ustrašila, kako je bila drhtela v dognanem spoznanju ... Kolikrat je kasneje z bridkimi kesom v srcu mislila na mirne čase tihega devištva, ‒ tudi še takrat, ko je začela rada imeti skoraj še otroškega Nacka...