»O, v prah so šli že nekateri stari gradovi,« se je omotično spogledoval s prerokovano svobodo, »zgolj kamen jih je še, le pusta gadovina plaši, koder se je nosila sto in stokrat prekleta prevzetija tuje gosposke ...«
Zemlja je dehtela na vse prsi, ona in Bog sta slišala njegove željé.
»Zdaj zdaj vstaneš, o zemljica naša, vstaneš in ga odpahneš, kdor te še ne duši s krivično, tujo roko ...«