Z njim sta hodili vedrost in mirnost, za seboj je puščal utolaženost in samozaupnost. In ni zdravil zgolj z zdravili, bolniku je marveč pomagal tudi z modro, tolažilno besedo. V kogar so se uprle njegove žive, čiste oči in na kogar je položil svojo mehko belo roko, ta je kmalu vstal, taka čudna moč je vela iz dobrega patra, kakor so ga vsi imenovali.