V resi je sedel na zadnjih nogah, z ušesi strigel in me prijazno gledal. ‘ O, sveti in,’ sem si dejal, ‘kako lep bi jutri bil vajin praznik, če bi tegale zajčka imeli v skledi; otroci bi se oblizovali tja do ušes.’ pa je nemara slišal mojo misel: kar obrnil se je, da bi odskakljal, a jaz brž popadem smrekov storž in ga vržem za njim.