Ustavljal se je po vseh obpotnih vaseh. Pa se z nikomer ni več menil o potresu, še Verbičevega gospoda in pevčka Matevžka je le tu, tam komu opomnil, zgolj hude stiške novice je zdaj bil poln povsod.
»O, sakra mokra,« so se možje spogledovali, »zdaj šele spoznamo, kdo nam je tale naš samostan bil!«