»O, dobri mož,« mu je opat ganjen segel v roko, »kakor ti je odpustil Bog, sem ti jaz takisto že zdavnaj. Le moli zame, tudi jaz bom zate in za vso stiško gospoščino, tako ostanemo vsaj v duhu še nadalje vkup vsi.«
so solze zdrsnile po licu; sklonil se je nad opatov prstan in brž odšel, da ga še jok ne bi bil zmagal.