Samostanska kočija je že po klancu Radohove vasi drdrala proti Pljuski, brat kočijaž je zaviral, brat strežaj strahoma trobil.
»Počasi, počasi,« je svaril tudi opat.
In res je s stranskega pota na sredo velike ceste nenadoma omahnil postaren človek v ponošeni gosposki obleki in se do pasu priklonil imenitnima gospodoma.