»Omaguje, omaguje, moje druščine, bi dejal, že ne potrebuje, pripravlja se za večjo in večno druščino,« je Matevžek pravil, kako je Vrbičevega gospoda podiralo že snoči. »Pridem pa, pridem, vsaj stregel bi mu še rad, smili se mi.«
»No, le kmalu se spravi pokoncu,« mu je pokimal in jo po bližnjicah ubral proti Stični.