Vendar nihče ni precej tekel v Stično, da bi si še kaj izvil iz meniških rok; slehernega je bilo nekako sram moledovanja, ko so si menihi samo že vezali beraško culo, vse črno se jih je zgrinjalo le v Mali, da bi se posvetovali z umnim.
»Menihov je prav za prav škoda,« je ta oni napeljeval; »če pa jih je res volja, nam še kaj pomagati, naj nam zemljo dadó v pravo last.«
»Prej bi bili morda mogli, zdaj najbrž ne smejo več,« je sam žaloval za njivami, ki si jih je v mislih kdaj že lastil; »cesar sam je že roke stegnil po njihni zemlji.«