»Nàk, ne bom ga brusil meniškega praga!« je ves poln napuha kmalu postajal. »Vse bi se mi smejalo, najbolj morda pater opat sam, če bi še dalje prosil milosti, ko si lehko sam izsilim pravico!«
Pamet mu je govorila naprej in nazaj, a misli so iskale sinova, ki ječita in trpita vse hudo v grajski ječi, srce mu je uklonilo napuh in ga zadrevilo dalje, da se je umiril in oddehnil šele v rebri nad Pristavljo vasjo.