»Voznik, poženi!« je ukazal in se nejevoljen ozrl po prevzetnem mladem človeku.
»Res je,« je godrnjal sam vase in se spominjal pogovora pri Kumerdeju, »komaj se naš človek nekoliko izšola, pa se že puli iz domače zemlje in ponuja - tuji!«
Še Slabetu se je za malo zdelo, kar je Naborè česnal.