Matevžku je dosti bilo do slavja, ki se je razživelo okoli cerkvice, ko so gospodje odšli. Križ božji, pil ni skoraj še nič, s tistim pol si je v želodcu zamočil komaj dno, zdajle bi teklo vanj kakor po žlebu - nà, pa te poženo na pusto samošno pot.
»Če pravite, že skočim,« je mencal, »a gospod bi to stvar opravil bolje in hitreje.«