Fantičku se je vse vkup zdelo strašno imenitno, nič več se ni cmeril, le v Matevžka je strmel. Preden je spet stekel na pašnik, da bi se pohvalil med vrstniki, mu je dala tisto mleko, ki ga Matevžek ni bil maral.
»Vidiš,,« je ta rekel, »kako je prav, da se je prihranilo?«