»Če pojdete, bo nàpak za nas in za nekaterega še,« je hribec jokavo odmajal z glavo in šel svojo pot.
»Da, kaj bo, kaj bo, če se nesrečna cesarjeva ihta kako ne poleže?« je opata spekla huda skrb, da je postal ob mizi in se spet zagledal v neveselo pismo, pa v njem le ni našel nič, kar bi mu ukresalo vsaj tolažnega upanja. Potrt se je nameril po in zastrmel skozi skončna okna.