Saj ga je od vsega hudega že sama kost in koža, skrb in molitev in delo ‒ še jesti siromak ne utegne in spati ne več, tako se žene!« Zunaj je mižala temna, čisto oblačna noč, le kresovi na križpotjih in po obronkih bližnjega hriba so žareli vanjo. Opat je še zmerom stal ob oknu in gledal mimo kresov.